Hladen je veter zapihal v temo, vse tiho bilo je pusto, hladno. To najbolj oddaljen je kraj domišljije, tja redko se trohljica upanja zlije.

Tja zahajam v trenutkih samote, žalostni, jeze, notranje zmote.
V teh krajih še sonce ni posijalo, ni izbrisalo teme, ni žalost pregnalo.

Vsakdo ima tak kotiček v glavi, ko ne vidi izhoda tja se odpravi. Zapre vrata za sabo, da ostane sam in še najbolj ljubi glas takrat mu je neznan.
[left][/left]

black_flower