(MOTO: Kdor ni ptica,
naj ne seda na robove prepadov)

Kot oglje črna tolmuna
so tvoje oči;
nepremično zro vame,
na dnu ogenj gori.
Za trenutek si nepozoren,
počasi šumeče koprene odstreš,
prepozno, prepozno
moje bele peruti uzreš.
Pred mano se širni gaji odpro,
vriskajo ptice, žarijo cvetice,
nad vsem pa čisto, širno nebo.
Tam čisto spodaj v gozdovih
ognje cigani zažgo;
gledam, kako živ je tvoj svet,
kako je smejoče nebo.
Še globlje, na dnu teh tolmunov,
se temni prepadi pno,
na robu stoji črni vranec,
za hip me pogleda;
vabljivo, sijoče mu je oko.
Splaši se v hipu,
požene se v temo brez dna;
tišina mi glasno šepeče,
moj vranec od daleč me kliče,
rezgeče.
Jaz pa ne morem za njim,
svoja krila bela zložim,
ob robu svetov sama slonim,
hrepenim oditi za njim,
pa se bojim, pa se bojim.
Svoje črne oči
si pred mano zopet zastrl,
ugasil si ognje,
se vase zaprl.
Drug ob drugem
spet sva sama,
molče si gledava v oči.
Minil je trenutek
jasnine,
spet daleč sva si.

Meta