Na klancu baba zbolela,
na vrhu znorela,
še psa ubila,
ga pokopala,
se v dolino pobrala,
psa pogrešala,
se na vrh podala,
pa psa izkopala,
se mu na ramah zjokala,
ga odpuščanja prosila,
odgovora ni dobila,
ga s sekiro od jeze razsekala,
ga nazaj pokopala,
nanj pozabila,
se na dan mrtvih spet nanj spomnila,
mu rože vsako leto nosila,
na grobu molila,
od boga odpuščanje prosila.

Bog ji odpustil je,
jo greha očistil je,
a brez greha živeti ni mogla,
je še sosedovega ubila,
ga po glavi treščila,
ga na vrtu pokopala,
na svojega pozabila
se za sosedovim jokala,
se sama sebi smilila,
ga mrtvega ljubila,
se ji smilil je,
ker mrtev počival je,
a kaj ti pomaga če spet,
je boga prosila,
da greha bi se znebila,
a on spametoval se je,
ji skalo na glavo zvali,
jo na kraju ubil,
ji greh odpustil,
sam se očetu kesal,
da greh je storil,
in še sam jo po buč dobil!

mxica