Iz temne jame peska in mulja
uzrem žarek svetlobe,
ujet v mehurček poželenja.

Nadenem si očala z rožnatimi stekli
in ugledam kapljico ljubezni.
Lačne dlani razprem v sprejetje,
da kamen razbije sanje ustvarjene preteklosti
na drobne koščke prihodnosti.

S pletilkami močmi pletem plašč varnosti.
Nit, z lepoto življenja in toploto sonca,
se vije v vzorec,
izbran bistvu,
predan srcu,
obljubljen sebi.

Popolna celovitost neba, neskončnosti…
pa čeprav sem le cvet na zemlji,
zvezda na nebu,
utrinek vesolja.
Barva mavrice sem,
njena barvitost,
njen najdaljši lok.

LKaSITA