Ovija me v meglo,
koprena čudnih slutenj,
neizživetih, izčrpujočih sanj.
Same prazne blodnje
in ničesar,
s čimer bi oznanila živost svojega uma.
Kot bi ujela glasove norišnice
med 4 kvadratke razpokane prazne lupine.
Očesne dupline se sesipajo vase
in poglabljajo v omot niča,
medtem ko se blodeča duša
razrašča v neimenovanem organu.
Črna se spreminja v sivo
med drsenjem v blaženo nevednost
brez zavesti ...
V opoju uničenosti se hvaležno predam
omami mrtvih možganov.

sara braunsberger