Ko jutro vstane
in me prebudi,
zagledam ob sebi
tebe, ki še spiš.
Skozi okno pronica
dnevna svetloba,
a ta v celoti tvoje telo
iznakaže, izmaliči.
Izrečem urok in glej!
Dan v trenutku
v noč se prevesi,
zavlada temačnost
in jaz prižgem
tisto svečo večno,
ki edina tvoje telo
naredi lepo, poželjivo...
Prej grobe poteze
zdaj tako vabljivo
me vlečejo k tebi...
Na uho zašepečem
in ti se zbudiš,
a nekaj te zmoti...
To moj je obraz,
ki te z grozo navdaja,
in moje telo,
ki vse bolj razpada...

V potu zbudim se iz sanj
in ko jutro vstane,
ob sebi zagledam
tebe, ki spiš....
se k meni obrneš
oči odpreš,
zakričiš....
Kot v sanjah....

Noč mene je vzela,
a tebe jutro....

...Anja...