bolečina se ugreza
vse globje v zeleno
na posušenih travah
kaplje trepetajo
zaupanje v očeh
ugaša
trenutek prepadov
nečesa se moram oprijeti

nečesa se moram oprijeti
korenine gnijo
v ničnost
rojevajo se slabotne vijolične
pesmi
v soncu vzdihuje cvetje

v soncu vzdihuje cvetje
v temi umira
sonce je večni sen
resnica vsega živega
samo oblaki so tako
vztrajni

samo oblaki so tako vztrajni
samo človek sprašuje
samo zeleno ve
kam mora rasti

Meta