Iz pesmi veje duša pesnice in pesnika. Pesnik ali pesnica je eden od nas, človek, in pogosto pripoveduje o rečeh, utrinkih, zavedanjih, ki se dogajajo vsakomur, a to izrazi s samosvojo, zanimivo, presenetljivo, tudi ostro govorico. Tako, da nam, ko njegovo pesem preberemo, ostane melodija besed, metafora, sporočilo, krik, odmev, zgodba, spomin, barva, zavest, blazina za našo dušo.

Marsikdo se kdaj znajde v hudi življenjski stiski in mora pisati. Piše, da bi preživel, predelal, premlel, na novo sestavil svoj svet. Take pesmi pogosto za druge duše niso preveč berljive in zanimive, so pa zanj gotovo zdravilne. Veliki pisatelji so priporočali, da pustimo pesmim in času, naj pretečejo in se trpeči človek znotraj nas sestavi. Ko spet zadiha pesnik v nas, pa s pesniško roko izberemo in nekaj pesmi izklešemo do konca. In jih potem objavimo. Od nekaterih pa se pač poslovimo, saj so opravile svoje zdravilno poslanstvo in lahko odtečejo - kot so odtekle bolesti.

Ana Porenta

Komentiranje je zaprto!