Za dimastimi oblaki sanj,
je luna skrivala svoje lice,
njen sij je rahlo proseval skozi sekvoje
v brezbrežje spečega sveta.

Nekje je zašvistel živobarven list,
da bi prekinil vsiljivo tihočo,
a plaho podrsovanje jesenskega copatka,
se je razblinilo v širjavi.

Čez čas je trepetljaj zvezd
zbudil žalobnega samotnika,
ki je ob njihovem mežikanju
v zadregi škrlatno zardel.

Utopija spokojne noči
je razpredla svoje bistvo
do neslutenih višav
naše razbolele notranjosti.

Sanje so izvabile zarotniške smehljaje
in na navihanih noskih otrok
je žarela sveže rojena domišljija
pravljičnega sveta.

Nadzemeljska noč nad nebesnim obokom
( sinje platno zamaknjenega slikarja),
se je stapljala v opoj iluzionizma
čistega in neomadeževanega sveta.

Dimasti oblaki so se zgostili
z novim zapredkom luninega čara,
ki je v sveže sanje zvabil elizijska bitja
in nadaljeval nikoli končano noč.

sara braunsberger