Vzela je njegov nasmeh in se z njim poigrala...
Vzel je njeno dušo in jo uničil...
Imela sta še zadnjo noč, ki je bila samo njuna...
Preden je odšla...
Zapihal je ledeno hladen veter, ko je odprla vrata v življenje...
Vrata v življenje brez njega...
On je ostal popolnoma gol sredi travnika marjetic, ki so ga nežno božale po objokanih licih...
Ona pa je bosa tavala po cesti samote...
Bila sta, sedaj pa ju več ni, ostali sta samo še bolečina in žalost, ki veselo igrata karte v sobi njunega življenja...

Otroksonca