"Najslabša med temi situacijami je, če kdo zavestno
namerava nekaj storiti, pa te svoje namere ne izvede;
takšna situacija je odvratna in netragična, saj v njej ni nobene bolečine..."
/Aristoteles, Poetika, 14/ 1454 a /


" V življenju se lahko zgodi vse, predvsem pa nič..."
/Michael Houellebecq, Platforma, str. 146 /


" Živeti je privilegij! "
/kdove od kod; od nekje.../




V čemerno zaspanem, zakrknjenem jutru,
ob cesti, ki se je zažirala v pustost prihajajočega mraka,
stoji cerkvica, s fresko na južni, blagi strani,
svežo na pogled, barv bogato in odmaknjeno v stoletja.
Gručica ljudi s smešnoresnimi obrazi strmi,
gotskotogo posega v čas s Križanim neskončno dolgega obraza,
ženami neprespanih oči, trpečih gub in uvelih lic.
V desnem kotu čisto spodaj prelep obraz mladenke.
Nasmeh in skoraj greh: ko da zaveda se zavetja
rosnih let, lepote, hudomušna zapeljivost ji z lica sije.



Postajam vednost, ki sama sebe ne pozna in plazi vame.
Prisvaja si me mladenka, stiska v okvir in določa meje,
zavezuje, narekujoč pravila, doslej povsem neznana,
s strastjo, ki polašča, srka in grozi,
postavlja kažipote, določa smer neba.
Ne odtrgam oči od nje - freska postajam, okvir morda.
Srečal sem te, dekle, le kdaj in kje, zakaj in s kom;
lahkost neba prodira vame: zakaj ne mogel bi postati vrana,
posedati po električnih drogovih, se klatiti po poljih
in živeti v tebi kot že nekoč, hodeč po nepredvidljivih potih?




Razsaja cesta sredi polja. Razbit nemir,
tesne in težke verige navezanosti,
dvignjenih obrvi in mrmranj zahrbtnih, našobljenih ust,gubastih čel in napetih ustnic, zapovedi žebra.
Dekle na freski odvrglo je bremena
in mehka radost prodira vame odrešujoče in spodbudno.
Streznitev prinese dobrotnost njenega nasmeha.
Kot da nežne roke gnetejo testo v nečkah.
Nič nam ne more postati sveto brez ljubezni,
dekliško zgovorno šepetajo plavkice sredi žitnega polja, njene oči.



Vse bolj postajam njen in ona moja,
skoraj neopazno me vsrkava svet in briše vsa obličja.
Ni jih več, obrazov, plastenje brezobličnosti
jemlje čuječnost srcu, zgodbam milino in toploto,
in kjer sem bil, sem že davno vsem napoti.
Ljudje na freski, moč v nemosti, veličina v izpovedi,
korakajo odločno in pokončno v naš čas.
Ustrežljivo me potiskajo k sreči.
Zakaj naravnost ne povedo, naj končam komedijo,
to poslednjost, ki jo še premorem?[right][/right]

Milenko Strašek