Šepet tišine, brezmejne širine,
modrina neba, kjer je sreča doma...
so le podobe mojih sanj,
življenja v mojih žilah je vse manj.

Želim si miru, a slišim hrup,
želim si topline, začutim le obup;
nemir kaplja za kapljo zažira se v moje kosti,
izginjam, postajam skelet brez moči.

Vsak gib je pik strupene kače,
srce krvavi, mojo BIT bolečina izpira;
ne morem več, dovolj je prepira.

Iz grla izvije se odločen krik,
kri v žilah še vre, zavračam poraz;
pred očmi se izriše mi angelski obraz.

milagros