ponoči okna so
neskončno razsvetljena
neslišno pesem nežno
pojejo dvigala

Sama
Stojiva
V predverju

na svetlo steno naslanjaš
svojo drobno glavo
šepetaš
kar bi morda smela izkričati
in nežno in ljubeče poješ
nebotičniku
sem že slišal zate ?

sem že slišal, vprašam, zate?
moja draga,
draga moja
nemirna si do zvezd in neprespana
zdaj si ga našla
trepetaš v naročju
zdaj
si voljna se prepustiti

v beton so izzveneli zadnji lažni kriki tvojega otroštva

brezno