sredi velike planjave
stara lipa stoji
okoli sami lubadarji
in koleradski hrošči
poglavarka mravelj
v valovih priganja napade
a ti se ne daš
skorja natrgana
nekje oluščena s sledovi osvajalcev
ki z nohti trgajo tvojo ovojnico
napis v srcu ki ni tvoje
hrani spomine že leta in leta
ne Mila ne Sandi se te več ne spomnita
a ti se spomniš njih
veselje ju je bilo gledati
ko sta gola z nožem rezala imena
za spomin za večnost

nisi jezna na kmeta
ki vsako leto zastruplja
tvoje cvetove s pesticidi
zliva gnojšnico na tvoje korenine
nisi jezna na gozdarja
ki reže tvoje velike roke
ti vsako leto zacvetiš
podariš svoje sadove
za okusen lipov čaj

Mojmir