zaslišal sem svoje ime
cmok v grlu me duši
solze silijo na lica
roke se tresejo

vsi pogledi uprti v mene
s tresočim korakom stopam
pred nijhove kritične poglede
preberem naslov
glas mi drhti
pogled kalen
ustnice mi trpetajo
hočejo jok

moram vzdržati
berem tiho
potem vedno hitreje
stojim pred starimi izkušenimi mački
kaj mi je tega treba
doni po glavi
zakaj
prva pesem
potem druga
pa tretja
nič ni boljše
še vedno se tresem
vprašam lahko še eno ali končam
še eno
znova začnem počasi
in vedno hitreje
samo da bo čimprej konec

uspel sem
komaj na sedežu ob strani se umirim
sedaj znova lažje diham
uspel sem
uspel
brez ran
brez solz
skoraj brez napak
a z velikim odvrglim bremenom

Mojmir