Spiš z očmi,
Odprtimi od bolečine.
Zatekaš se v skalne dupline,
Razjedene od strasti in časa.
Zatekaš – pred kom?
Tam zunaj je megleno morje,
V katerem živijo bitja s sluzasto kožo.
Vztrepetaš.
Nekje v tebi barja duhov
In rdeči dimniki ognjenih svetišč
In utrujene roke peska
Na obrežju pod steno.
Nekje v tebi hladni poljubi nekoga,
Ki te je imel včasih rad.

Aleksandra Kocmut - Kerstin