Preja preji govori:
jaz sem lepša kakor ti,
mehka res so moja vlakna,
barva pa me poživi.

Druga pa ji odgovarja:
se za mene poudarja,
da mi barva ne zbledi,
ker odpornost me krepi.

Pa pridruži se še tretja:
jaz sem močna in debela,
jopice se iz mene dela,
pravi zase vsa vesela.

Se četrta jim nasmeje:
drage moje ljube preje,
vse to res prav nič ne šteje,
industrijska ste navlaka.

Jaz, sem tista čisto prava,
me je ustvarila narava.
Sem na ovci se krepila,
dežju vetru kljubovala,
močna, prožna sem postala.

Antonija