oči kot neonske svetilke
sijejo v bledi svetlobi jutra
svetijo neprehojeno pot
v zaraščenem gozdu
iz betona in asfalta
na roki znamenje bolečine
teovirano v kitajščini
lasje padajo čez ramena
po hrbtenici do danke
sledi vbodov na koži
opozarjajo na dolgo noč
ekstaze in kaotičnega stanja
plesala sva v divjih ritmih
se zvijala in potila
ni bilo glasbe niti petja
samo smeh kriki in preklinjanje
bila sva tam
kamor pridejo le izbranci
sedaj se vračava utrujena
umazana in uničena
hvala ti igla
za vse te radosti
kratke in sijajne

Mojmir