Veš, zavidam sončnim žarkom,
ki ti lice grejejo
in vsaki kaplji vode,
ki ti ga umijejo
in zavidam dahu vetra,
ki ti skuštra pramen las,
tonu v pesmi, ki jo poješ,
ko zveni tvoj zvenki glas.
Listu suhem,
ki ti zašumi pod nogo,
zdaj, ko prišla je jesen,
megli, ki te zjutraj zbuja,
mrzel stisk njenih kopren.
Veš zavidam postelji,
v kateri noč prespiš,
ti mi pa zavidaj misli,
ki so zate, ko zaspiš.

Perc