Pomlad je
in bezeg diši
tako opojno,
da ne vidim,
da mi rišeš
črno packo na nebo.
V žepe tlačiš
pisane trakove mavrice
in vrtaš luknjo v sonce.
Stojim v temi,
s polnim naročjem
bezgovih cvetov.
Ničesar ne opaziš,
hočeš jih ocvrte,
za večerjo.
Tak malo uščipne v srce.
Všeč mi je motiv.
Poslano:
13. 06. 2011 ob 13:59
Spremenjeno:
13. 06. 2011 ob 15:16
Hvala:)
Malo sem jo "popravila". Spremenila sem zaključek, ker mi je všeč malo parodije, da pesem ne izzveni preveč dramatično.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: širin.gol
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!