Tam nekje
oči
zakrnele
v plitvini občutkov
postajajo pesek
in sonce
je pomaranča
na nepogrnjeni mizi
samote
vsak večer znova
odhajam
iz varnega kljuna ptic
v zobovje nabreklega neba
iščoč
telo tišine
v podrastju
zakrnelega somraka
Legy
Napisal/a: Legy
Pesmi
- 29. 05. 2011 ob 17:18
- Prebrano 1231 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 983
- Število ocen: 27
