Gospod sodnik! Res sem spet 'ena od tistih', Vendar nisem morilka in nisem nora. Ne morete me obtožiti detomora, Gospod sodnik, ko pa ne veste, Da me je mama prehitro rodila, Ker so jo trije moški brcali v trebuh. Še nerojena sem jo izgubila … Ne veste, gospod, da sem imela Tetko Hudobo in strička Hudička … Striček Hudiček je v mojo posteljico hodil spat In tetka Hudoba me ni trpela – Dajala me je na koruzo klečat, Ko še besede 'greh' nisem umela … Pametni ste, a tega ne veste, gospod, Da me je striček Hudiček prodal Za kruh, bokal vina, odeje in klot, Kakor da sem vzrejena žival; Naj bo stotisočkrat preklet – Imela sem deset let! Ali vi veste, gospod, kolíko Stričkov Hudičkov je na tem svetu, Ki se slinijo po nedozorelem dekletu?! In vsi, prav vsi so tepsti znali! Rajši bi na koruzi klečala … Od gnusa so mi zobje šklepetali, Ko sem pod njimi ležala … Poglejte, gospod, moje škrbine, Ker sem nekajkrat zakričala! In če bi preštela vse brazgotine … Mislite, da se lažem? Slekla se bom, gospod, pa vam pokažem … Te tri se ne vidijo dobro, ker so že stare; Tu so, poglejte, gospod, ožigi cigare … Nek striček Hudiček je bil rezbar – Poglejte, na hrbtu je vrezal svoje ime; In tu me je moj lastnik, smrdljiv in star, Učil, da nobenemu stričku Hudičku ne smem reči ne … Po osmih letih, gospod, sem ušla. Mislila sem, da mi bo bolje. Mesec dni sem prezebala – in kako sem lačna bila! Vsak novi dan je posrkal mi kapljico volje … Z eno samo mislijo: JESTI! Sem se znova znašla na cesti … In ko sem zanosila, Ko se je moja punčka rodila – Da bi končala tako kakor jaz?! Morala sem jo še pravi čas Dobremu bogu v nebesa poslati. Nisem bila morilka, gospod! – Bila sem le mati … mati …

Aleksandra Kocmut - Kerstin