Otopelost

Pravljica je končana.
Pravzaprav je sploh ni bilo.
Ne glej me,
moje oči te ne vidijo,
srce je odtavalo
v srednjem taktu,
v neki drugi rov,
med črve in netopirje,
ki visijo nemo z kamnov,
z glavo navzdol
v črno gluho temo,
potne kaplje kamnov
močijo lase
in ramena
mojega življenja.
Zdaj sem otopela.

karmen spegelj

Komentiranje je zaprto!

karmen spegelj
Napisal/a: karmen spegelj

Pesmi

  • 28. 05. 2011 ob 21:53
  • Prebrano 680 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 198
  • Število ocen: 9

Zastavica