Pravljica je končana.
Pravzaprav je sploh ni bilo.
Ne glej me,
moje oči te ne vidijo,
srce je odtavalo
v srednjem taktu,
v neki drugi rov,
med črve in netopirje,
ki visijo nemo z kamnov,
z glavo navzdol
v črno gluho temo,
potne kaplje kamnov
močijo lase
in ramena
mojega življenja.
Zdaj sem otopela.