Po tistem
z duhom ostajam nekje vmes
Ne v deževnem dnevu
in ne v toploti sanj
V telesu ostaja
in se zapreda v trebuh
NEIZPOLNJENO

Kopica neumnih vprašanj
ne odgovarja nikomur
In množica zamolčanih misli
sili v oči
Skozme zaveje jeza nemoči
in polomi še tisto malo bodičastega cvetja

Nekje daleč zaslutim
mehkobo želje
ki jo prekolnem takoj ko se pojavi
Ker ni nikoli dovolj mehka
za oblikovanje lepih besed

Potem si privoščim spomin
na ščemeč občutek v njeni bližini
In spet me spreleti srh

Milan Novak