dopuščam ti

da me vedno znova prežvečiš
in nato prilepiš na spodnjo stran mize
pokrite z rdečim kockastim prtom
prepojenim s poceni vinom

da me vedno znova
pomakaš v vrelo vodo
kot da sem navadna vrečka čaja
in ne tista trikotna
iz katere se z lahkoto razvije okus

da me vedno znova puščaš
kot ostanke hrane
da se trdovratno oprijemam
sten in dna posode

in tudi to
da mi nikoli ne pogledaš v oči
in da nikoli ne vem
kje in kdo sploh si

Luna