Vsak zob v nasmehu
v ravni vrsti
kot sedeži v kinu
vsi so čvrsti
prav vsi enaki
kot vojaki v gardi
(bili nekoč, ko so bili še mladi.)
Prav vse stvari kdaj oslabijo,
Istrošijo se in zbledijo,
to vidiš po ostankih hrane,
ki za zobmi ti zdaj ostane.
Brez zobotrebca in
brez zobne nitke,
pretekli meseci so leta,
v režah za zobeh ostane
sedaj ti vsaj četrt kotleta.
In s strahom gledaš
porcelanaste nasmehe,
vrstnikov svojih
bes jih plentaj,
obisk pri zobarju
kot pri krvniku,
če svojih nimaš
- se pa fentaj.

Perc