Sediva na klopi v parku.
S seboj si vzela gobelin
jaz pa beležnico,
ki jo živčno,v kombinaciji s svinčnikom,
premetavam po rokah
in se na vse kriplje trudim,
da bi ob tvoji prisotnosti
pa v družbi mogočnega drevesa,
ki nama širokogrudno podarja senčico,
da ne omenjam pisano druščino ptic
in zvena orgel iz bližnje dvorane,
izbezal na plan spodobno pesem.
Slabo kaže.
Danes univerzum bo prikrajšan.
Vem, vem tudi meni je hudo.
A nič ne de.
Jutri je novi dan.

igor žuravlev