Včasih, samo včasih,
poskušaj ne misliti na nič.
Kakor jezero brez odseva
se boš razblinila v nebo.
Vsrkale te bodo trave,
obenem boš kos mesa in
nepreštevna širjava,
hkrati bodo skozte tekle
reke in dihalo listje.

Mogoče je že kdaj kdo omenil
vsepovezanost v pogledu
enega samega bitja,
pa se ne morem spomniti,
kako se prežene to misel.
Mogoče sem zdaj zmotila
prostranost in se vrnila
v meseno premlevanje.
Se obesila na besedo,
da mi pije kri.

Spustim jo kot tlečo barčico
na gregorjevo, ji pomaham
in ljubeče odpustim.
Misli že stojijo v vrsti
in postavim se pred
prag ter rečem:

"Vse je v redu,
postopki tečejo,
nihče ne bo prikrajšan,
zato se ne prerivajte
in dajte prednost
starejšim."

Po začetnem stampedu
me zajame koprena
vljudne tišine.
Uradnih ur je konec
in čas je, da se predam
tistemu, o čemer
vsi pišejo knjige.

yoyoba