ZADNJE POTOVANJE

So se z vozovi pripeljali
en za drugim v nedogled,
kam ta druščina potuje,
se spraševal je v čudu stari ded.
Zasačen bil je ob ograji
in gledal ves ta direndaj,
nikdar ni čul toliko hrupa,
zloveščega kot ravno zdaj.
Prijela sta ga mlada fanta,
posadila ga v čuden voz,
v strahu se je že poslavljal
od svéta in njegovih loz.
Pa ravno zdaj v tem vremenu,
ko se je črnil vinograd,
sladkoba grozdja, toplo sonce
sta mu sladkala strah in jad.
Odpeljali so ga humanisti,
med neznane mu ljudi,
le svojo palico je krčevito,
držal zastrašen med pestmi.

tomi