In mine dan in mine leto,
še malo češnje spet vzcvetijo
in drobni cveti zadehtijo,
v belini krivi nič za mojo bedo.
Spomin na njo-v tiste čase,
ko mislil sem-bom svet spreminjal,
v mladosti sladka je bila še voda,
sem mlečno cesto ji pred noge zgrinjal.
Še slišim smeh njen,
kako odzvanja,
ko se odpadlem cvetu sklanja,
odblesk oči-kot, da le mene vidi
in kretnje njene-ptice v letu.
Spet mine dan in mine leto,
od cvetov češnje me ob srcu stisne,
usipajo se nežni, beli, odnese jih,
kam - kdo bi vedel.
Je stišal čas mi zven korakov,
zamro besede, vznesenost se pozabi,
utrgam par cvetov v spomin njen,
-kot vedno-
tudi v tej pomladi...

Perc