V nekem trenutku sem se znašla na tvojem bregu.
Okamnelo pretakanje v žilah se je sprožilo v plaz.
Gomazenja v podkožju je bilo v hipu preveč.
Premočno so se zaganjali spomini
ob tlačilko mojega notranjega ravnovesja.

Nikoli ni bilo nič velikega med nama.
Nobenih stotnij rok in trebuhov,
poželjivih ugrizov in hlastnih stegen.
Samo nepotešenost in stiska,
samo dehtljive sanje.
Velike in pomembne stvari so medtem počeli drugi.

Bridko in stvarno se nama je utelesil čas.
Tisti, ki naju ne mara, ne vidi.
Ker naju ni. Ker naju je povozil,
kakor seme, ki je, pohojeno,
pravkar obnemelo in se ne bo nadaljevalo.

Pregnesti se morava.
Do stržena tura in se izdihniti.

Andrejka