Poletni topli dež,
ki zlepi pramen las v okvir obraza
in kretnja z roko,
ko umakne ga še dežja sraga
pobeg v drug svet z belo ozko cesto
priprta vrata so na vzvalovalo žitno polje
ko skrijeta se med kozolce mokre stare
parfum so sveže posušene trave
in luč zastrta sonce ko zahaja,
na robu praznega sveta, na pragu raja,
ko ptice pod večer se umirijo,
in mrak kot žamet vse pokrije
in nežnost poje melodijo,
poletni dež sledi zakrije.
Ko prvi žarki dvigajo meglice
in vse budi se, tiho vstaja,
njegov objem jo greje v mrzlem jutru,
kotički ust v nasmehu - sanje so črtalo -
na koži dežja sled, poljuba,
umito je nebo kot ogledalo.

Perc