tresoča zgubana roka
počasi gladi sive lase
jih češe nežno
počasi
pogled v ogledalo
starajoči obraz
s pritajenim nasmehom
v stari izbi
osamljena
samo ona in spomini

dolgo je že tega
kar je nazadnje spregovorila
z znanci sorodniki sosedi
nikogar več ni k njej

spomni se kako jo je zaprosil
kako sta skupaj gradila skromen dom
iz starega uničenega hleva
a bil je njun dom
topel varen
kako so dohajali otroci
v mesto
v raj
na pokopališče
pet jih je bilo
sedaj samo hčera
daleč v tujini
moža več ni

spomni se vnukov
snah zetov
pogladi sive lase
se nasmehne
in zapre utrujene oči

Mojmir