Stare pomladi
Vonj sveže modrine,
obogaten z mirom večera.
Z obema nogama,
plujem med čermi.
Umiril se je veter želja
In po gladini zdrsava utrujenost.
Ednina.
Zaobjamem bedo preteklika.
Obala bo njegov zahod.
Lahkotnost,
Breztežnost.
Vakuum posesa nemir.
Moje telo,
tam spodaj, naplavljeno,
nebeško belo.
Spremenim dom,
z novimi udi,
z nadomestno dušo svetilnika.
Novo jutro se rojeva,
budijo se pogledi.
V polomljeni usodi se poigrava
žarek, mali snop svetlobe.
Skozi lino celice
tlačim svoje zavedanje na prostost.
Prenesem se.
Popravim jih,
vse zarjavele pomladi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
- 20. 05. 2011 ob 06:22
- Prebrano 679 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 123
- Število ocen: 6
