hladen novemberski dan
leta štiriinsedemdeset
nisem čutil mraza
samo ponos saj bil je tisti dan
modre hlače bela srajca
rdeča rutica modra titovka
z prelepo peterokrako zvezdo
iz zvočnika je donela naša himna
in s solzami sem jo pel
"Mi smo slovenski pionirji
najmlajši borci, borci za prostost ..."

Maj devetnajsto osemdesetega
stal sem na ulici in jokal
kot milijoni tisti dan
saj se je ustavilo njegovo srce.

Julija dvainosemdesetega
ponosno sem oblekel brigadirsko uniformo
šli smo graditi cesto
poleg nje še vodovod
prvi poljubi
prvi objemi
prva otipavanja.

Maj petinosemdesetega
ponosno nosim plavo uniformo
hodim po Titogradu
mi aviatiki
jeklena krila naše armije.

A v glavi neke spremembe
Punk nikdar ne bo umrl.

Leta enaindevedeset
ponosen teritorialec sem postal
in prve bojne linije
Pekre, Štrihovec in Šentilj
slikanje za časopis
nas velikih zmagovalcev.

Danes nisem več ponosen
ne na državo
ne na šolstvo
niti ne na vojsko
mučim svoje otroke z učenjem
morda njima nekoč uspe
in lahko bom kot nekoč
PONOSEN

Mojmir