Zatikam se ob reflektorske žice,
ko jih skušam potegniti iz napetosti.
Koncentriram se na zorni kot,
pa mi popevka spači perspektivo
in spremi prizor.
Fragmentiram se v režijo zavesti,
umijem si vsa tista čustva,
ki se ne smejo pojavljati,
bolj trdovratne zaprem v svoja usta
in prebavljam z jedko slino.
A komaj začnem ostriti fokus,
se predstava konča - brez aplavza.

Zalka Grabnar