kratek naliv je spral zatohlost,
cekinček je, iščoč cvet,
izvajal letečo predstavo,
tišino je polnilo ptičje petje
iz bližnjega rožnega grma,
na katerem se je čudežno prikazalo
nekaj cvetnih popkov,
ki se bodo zdaj, zdaj odprli,
pokrajino je ožrjala rožnata svetloba,
se počasi stapljala s prihajajočim mrakom,
polnim blagega vonja po cvetju vročega poletja,
nad goro se je utrnila zvezda ...
na močvirnem robu bi lahko plesale vile ...
odide in se nikoli več ne ozre

dani