en dan nadenem si nasmeh,
bom spet kot včasih - tisti stari,
ne bom ujet in posušen kot list,
plesniv v pozabljeni herbarij.
Otrem ves prah s strun in duše,
besed neumnih, praznih, plitkih,
končajo naj se suše.
Oči spočijem v kotu ust si tvojega nasmeha,
v pogledu ženske, ki želi si greha,
naj se napije grlo vina, smeha ...
en dan bom nosil spet nasmeh.

Perc