Ležim, komaj živim.
Kar te ne ubije
naj bi močnejšega te naredilo…
Pri pokušanju mošta
to res ne velja.
Kot, da nisem telo,
moč mi je vzelo vse to.
Glava težka,
v njej zveni,
boli, boli…

Moram vstat
ne smem se brezupu vdat.

So misli vztrajne,
na udih samo
majhen
trzljaj.

Ta vrag res
noče ven.

Se razjezim,
iz postelje napodim,
postavim pred ogledalo
in… začudena zrem
v to čudno pojavo.
Jo oklofutam,
z mrzlo vodo kaznujem,
močno kavo skuham
za spodbudo
in…

v postelji zopet omagam.

Vztrajam,
ponovitve prinesejo uspeh.
A svet je še cel dan
res čuden bil,
prav nič stabilen…
Saj nič več
ni tako,
kot je bilo, si rečem.
In sprejmem vse…,
kot pač je.

NIKI