Burja se ihtavo zaganja v majsko jutro.
Trava vzvalovi v prostranstvo zelenega oceana. Krompir leže preko brazd. Bezeg otresa socvete. V zraku se vrtinči rumeni oblak. Mlad oreh, na drugi strani poti, ječi prisiljen v globok priklon. Trpi gnan od teže sunkov, ujetih v jadro olistenele krošnje. Burji ni videti konca. Zrači, vsiljuje negotovost, grozi. Začutim z drevesom, njegov strah, samopomilovanje in upanje.
Zanj stiskam pesti.

Lea199