Otožna sva bila,
vsak v svoji celici
osame in izoliranosti,
vse dokler se nisva približala
in z majhnimi koraki prižgala iskro.
Vzplamtela je, do toplega ognja,
ob katerem se zdaj bogu v zahvalo
grejeva skozi najine stopinje diha.
Objemi so tolažilne besede,
v njih rastem
in se razvijam v budnosti zavedanja.

IŽ-lev