Zapre oči,
okolica ugasne.

Kot da je ni.
Odide v svoje širjave
vdihniti note, zajeti melodijo.
Le iz nasmeha na sproščenem obrazu je razbrati,
da je še tu.

Sprva plah in potiho, njen glas zazveni. Kot nežno šepetanje valov na peščeni obali.
Čutiti je otroško razigranost, a mu ne pusti svobode. Mehko se razlije po prostoru, blago zadržan, rahlo priprt, ravno prav, da seže pod kožo in zleze v kosti, od tam pa se vsuje kot slap v srce.

Če ji lasje padejo čez oči,
tam tudi ostanejo. Ne zmotijo njenih sanj.
Usta, ki skrbno oblikujejo vsak zlog posebej in ga s posebnim občutkom pospremijo poslušalcem v ušesa, delujejo srečno, tako kot nezavedni nihaj z glavo, ki ga sproži predanost melodiji.

Tako kot pesem vznikne,
tako potiho tudi izzveni.

Skoraj boleče je občutiti prelom tišine,
preden aplavz plane na noge.

Šele takrat odpre oči.
In zasije.
Njen nasmeh.

Milan Novak