MED NEBOM IN ZEMLJO


Zelena rjuha pregrinja zemljo.
Z dihom akacije omamlja resnico,
razpeto v krilih burje.
Na ostre stene kamnov
si nizam mala sonca.
Pogled osedla bele konje neba.

Rada se oziram v nebo.
Takrat sem žejna zemlja,
presušena od burje
in slabokrvnega sonca.
Plima trav prerašča resničnost
v okrušenih nasmehih kamnov.

Ne vem, kaj čutijo kamni.
Mogoče težo preobložene zemlje,
ki jim zastira rebra neba.
Morda jim godi božanje burje,
ko izgorevajo v lubju sonca.
Ne vem, vsak ima svojo resnico.

Ne dojemam skrivnosti neba.
Iz drobnega peska zemlje
mi gradi zgubane grozde kamenja.
Včasih, ujeta v pijanost burje,
se posujem z drobirjem resnice.
In stečem za soncem.

Nad tišino rosnih kamnov
rezgetajo v odtenkih majskega sonca
utrujeni vranci neba.
Vedno glasnejše fanfare burje
prežemajo z zvoki resnice
počasen utrip zaskorjene zemlje.

Postala sva le prah kamnov,
živa zakopana v bledi zemlji.
Omrtvičena v mrku sonca
slišiva samo še krokarje lastnega neba.
Navada vsakdana je bedna resnica,
ki jo v najin dom nalaga burja.


Nakodrana burja pleše čez majsko nebo.
Na zloščenih kamnih počiva mlado sonce.
Iz nedrij zemlje kipijo vonji tisočerih resnic.

Ida Semenič- adisa

Komentiranje je zaprto!

Ida  Semenič- adisa
Napisal/a: Ida Semenič- adisa

Pesmi

  • 03. 05. 2011 ob 20:01
  • Prebrano 1118 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 578
  • Število ocen: 18

Zastavica