V senci peklá,
kjer zdaj hudič stoji sam,
ni nikogar. Niti ene duše,
še tiste prodane ne.
Vprašam se, kaj sploh
še iščem tu in koga,
ko ne vidim nikogar,
ki bi gorel v peklenskem ognju.
Nikogar, ki bi ga poznal,
še manj kakšnega neznanca.

Stal sem v procesiji,
v sebi sem molil,
čeprav ne znam
niti ene same molitve.
Ne želim biti tukaj do konca,
ker konca ni.

Težko mi je in ne maram
stati ob razkošju
marmorja in granita,
ki se bleščita na soncu,
na drugi strani pa
vrste pločevinastih škatel,
postavljenih kot poštni nabiralniki.
Gledam tako, neumno
in si mislim -
misel je morda dobra -
ampak ... Kdo jim bo pisal?

Moj klobuk je črn, strgan,
odkril sem se v pozdrav,
samo, prijatelj, pošteno mi povej:
Koga in zakaj naj
sploh še pozdravljam?

Lidija Brezavšček - kočijaž