Na črno zemljo je padla svetloba dneva.
Z dobrimi nameni držim mobitel v rokah in pritiskam na znana imena. Sin nima časa, se gre kopat v kopališče,
mati nima časa okoli hiše reže drobne ostanke trave,
ortoped za hrbtenico je dostopen šele po šesti uri zvečer. Naenkrat se počutim kot da kličem ves znani svet, ki dela toliko, da nima niti trenutka časa.
Olajšano položim telefon nazaj, številka je spremenjena, zaradi izpraznitve baterije in v kolikor se me kdo spomni, tudi jaz po slučaju izpraznitve ne bom dosegljiva. Zamenjana je številka. Svet je prenatrpan z odvečnimi besedami, ne morem, ne utegnem, vse dokler ne dobi občutka, da je sam, da potrebuje nekoga, bližnjega.

IŽ-lev