ZASTRAŠEN LJUBIMEC

Navidezni svet in obstoj mojih sanj
me je dvigal kot jutranjo meglico,
ogrnjen z njo neizkušen letim
proti nevidni ljubezni.
Dotaknil sem se njenih vrlin
me srkala z vdihom je vase
kot oblak sem se raztezal do nje
in z grozo soočil z nemočjo.
Zaustavilo se trepetajoče srce
kot polž sem skrčil se vase,
zavest se je vračala iz dušnih želja,
v neizoblikovana hotenja,
še globlje se je razbohotíl strah
in noč je prekrila razklanost.
Obujen od lažne predstave teh stanj
in svojih nemočnih trenutkov,
ovit z eno samo resnico samote
ostajam kot vedno sam krivec.
Zbežal sem nazaj v svet iluzij
tam vidim prelestne obline,
vse bi objemal in se zaljubil,
a kaj, ko sem neroden kot kamen.

tomi