V globokem snu tavam sam ob sebi.
K nogam spanca polagam si polena,
da v jutranjem bujenju krvava si kolena
obrišem z neizmerno žalostjo po tebi.

Vedno bolj globoko padam v sanje,
vedno bolj in bolj se mi dozdeva,
da čutim to, kar Amór prepeva,
saj puščica njegova se zapiči vanje.

Kakor ura sčasoma tiktaka,
tako glasnó budi se v meni slika:
veter, ki po zvezdah zakoraka.

Spomin na toplo sobo se prebuja,
na stropu mlečna cesta se premika.
Srce gori, a vsa upanja so tuja …

Žiga Lovšin - Lothlorien