Povej zvedavim, kje me imaš.
Da si me razobesil med sosedovo perilo,
da si me pomešal med napačna prijateljstva,
da si me zasadil v napačen čas.
Povej vsem, ki kdaj povprašajo po meni,
da sem križana od tvojih besed,
ki so namesto žebljev pustili krvave sledi
v vrsticah, ki bodo edine ostale za nama.
Povej vsem, ki se sprašujejo kako je z menoj,
da namesto veselih korakov,
polžje lezem po blatu od koder ne izvlečem svojih udov.
Povej, odpri zlagane pravljice,
naj jih berejo bogovi.
Povej čudečim,
da od vzhoda do zahoda, razpeto sušim rosne oči,
da od juga do severa kričim čez puščavo.
Povej vsem,
da vstajam od mrtvih,
da sem izginila iz groba, kjer si mislil, da me boš našel,
Povej vsem, da si mi prebodel srce
in mi dal piti iz svojega telesa.
Povej, da so se mi potrgale vrvice,
s katerimi si igral predstavo
in povej, da si prepozno spoznal,
da si izgubil ljubezen.

Sandra Kocijančič