Sem,kot kaplja,
ki pade z veje drevesa
v blato na sredi poti,
kot kamenček majhen,
ki ga umaže stopinja
človeka,ki mi grozi,
kot kapica želoda
zaritega v blato
in iz njega le del
še vztrajno štrli,
ptica premražena
s sklonjeno glavo,
ki čaka pomladi
na veji molči
in kri mi prej vroča
v žilah zledeni,.....
Srce mi ne bije
več pesmi vesele,
upočasnilo je ritem,
zdaj njemu gorje.....
Borilo z viharji
je groznimi v času,
ko moralo najbolj
veselo bi pet,
utrujeno od bitke
te križarske vojne,
kot starec osamljen,
šlo v temo je sedet.

karmen spegelj