Teža ljubezni je zagotovo enaka ničli.
Mar vsak ne ljubi po svoje, dasiravno je v njegovih izračunih
vselej vkalkuliranih nekaj izrečenih besed?
Pot do vsakega je zaradi njih dolga tisoč prehojenih milj,
a naši podplati so pritrjeni v vsakem trenutku le na eno mesto,
pa kljub vsemu goro premerijo v metrih,
brez dviganja njene teže kadar stopajo z vero.
Mar ni stisk namenjen nedušečemu prijemu,
mar ni naše privijanje podobno rosi, ki se privije
k žejni roži, da skupaj izpiti premeljeta svoj prah v
nevidni nektar, s katerim zadovoljita svojim bogovom?
Teža ljubezni je zagotovo enaka ničli,
kot srce na tehtnici, s sorazmerno lahkimi mislimi.
Vedno bo zemlja lažja človeku z »vsemi kolesi«,
kot samokolnici z le enim, zaradi njene lastne zgoščene usode.
Ničesar drugega ni, kar bi človek upravičeno objokoval,
kot svojo zakrknjeno zgoščenost.
Solza je res živa kakor reka Meža, za katero ne razumem,
zakaj jo Smode imenuje mrtvo reko.
Skozi ozko in vijugavo pot doline živa zapušča svinec na trdih licih
marljivega rudarja, zakaj v njeni premični naravi so pregrade in jezovi
le velik duh negibne odskočne deske.
Teža ljubezni je zagotovo enaka ničli.
Besede obljub, dane iz čistega nagiba srca ne objokujejo zmot,
ker se po neznani logiki berejo z očali, ki ne tajijo, a ne trpijo laži.

Maya mavrična popotnica